Umetnine.

Izgubljam te v spominu,

pozabljam

najine objeme pred spanjem.

Tvoj vonj se izgublja

v menjavi letnih časov.

Pozabljam tvoje besede,

pozabljam tvoje veselje,

izgubljam občutek,

da sva sploh kdaj

zares obstajala.

Včasih se ujamem,

da te iščem v ljudeh,

ki nimajo tvojega glasu

niti tvojih napak.

Pripisujem jim nekaj,

kar ni njihovo.

Včasih te iščem v sobah,

kjer sva bila resnična,

gledam proti praznim kotom,

kot da bi se lahko

še enkrat sestavila iz zraka.

Najhuje je to,

da izguba ne boli več.

Samo sedi.

Mirna.

Skoraj prazna.

Kot nekaj, kar se je odločilo ostati,

ko je vse drugo odšlo.

Čas vedno zmaga.

To pravijo.

Ampak tukaj bi rad,

da izgubi.

Da se spotakne.

Da za trenutek obstane.

Da mi pusti dokaz,

da nisva bila samo misel,

ampak nekaj,

kar je dihalo,

se dotikalo

in se ljubilo.

Pride čas, ko osebo spoznaš,

intuicija pravi,

da se tukaj prihodnost ustavi.

Vidiš pa v njej projekt

tak, ki zahteva velik intelekt.

Res je boga, zmedena in revna,

ima pa oči, v katerih se najdem,

namesto izgubim.

Zato njene težave rešujem

in globino raziskujem.

Vorteks moje energije

jo je sicer potegnil vase,

a je bil prehiter in premočan,

in, na žalost, ni dosegla moje klase.

Rešiti nekoga je torej nemogoče

nekateri ljudje

se pač odločijo

biti nerešljiv problem

in za vedno

živijo povprečen ekstrem.

Ljudje, ki podpirajo pizdarije

in berejo tvoje poezije.

S tabo niso le

ko se bliska in iskri,

ampak tudi, ko nekje orng poči

in te le par korakov od zapora loči.

To so čudoviti ljudje,

anonimni alkoholiki in svetovni popotniki.

Hudi poznavalci

vseh gostinskih lokalov in barov,

pa vseeno

rešijo te jeznih Madžarov.

Res neverjetni ljudje,

z doktorati zabave

in strokovnjaki za vse splošne

življenjske izjave.

Prijatelji,

v dobrem in slabem,

hvala vam.

Ta trenutek,

je nekje, nekdo,

ki je ravnokar spoznal,

nekoga,

ki ti je bil nekoč vse

in zdaj ugotavlja,

zakaj,

temu ni več tako.

Počasi postaja prazna,

in bedak

najprej sploh ne iščem polnilca

zgolj v tebi

vedno najdem krivca.

Zavestno naju postavljam v situacije,

kjer se prazneva hitreje,

oprosti

za moje neumne ideje.

Delam stvari, zaradi katerih

postajava en drugemu tuja,

in priložnost za razhod

se konstantno ponuja.

Vse to, kar mislil sem, da me moti,

to mi je pomagalo,

da se mi ni zmešalo v celoti.

Oprosti

bil sem v zmoti,

trpel v slepoti,

najina baterija ljubezni

je na zadnji enoti.

Če vsak dan sam bi se zbudil,

bi se v tem sivem svetu

popolnoma izgubil.

Izgubljen bi bil v mislih negotovosti

če mi ne bi ona

vsak dan znova

pokazala, kako lepo je biti ljubljen

in ljubiti.

Veselje namreč podvojiš,

žalost pa razpoloviš,

ko z nekom ga podeliš.

A ljudje govorijo,

da za dušo slabo je,

če sama ne more živeti,

da človek, ki tako odvisen je od nekoga

nujno potrebuje psihologa.

Skratka ni pomembno.

Ker to kar je zdaj

bo za vedno

kajne?

Nekaj, kar ni obstajalo,

čeprav sem te videl, čutil,

nekaj, kar se ni nikoli zgodilo,

čeprav si me objela, poljubila,

nekaj, nikoli videno,

čeprav so se najine oči srečale

in obstale,

nekaj, kar po tvoje ni priznano,

da si me imela rada,

pa čeprav samo za en teden.

To, kar si danes ugotovil,

to te loči od ostalih,

zato ne dovoli,

da ta misel mine,

da z njo potoneš

v nesmiselne globine,

ker te takšne misli

delajo drugačnega,

zato ne dovoli,

da kdo ti jih vzame

in iz njih nekaj naredi,

medtem ko to tebe

praznih rok pusti.

In so objemi neobstoječi,

se vse razboli,

življenje teče počasneje,

sonce me manj greje

in žalost ne pozna meje.

Ko je ni,

hrana nima pravega okusa

in vse se spremeni,

solze tečejo hitreje

in nič me ne vleče pod odeje.

Ko je ni

in ne morem gledati njenega veselja,

ko je iti v njen objem edina želja

in ko misel nanjo

zavzame še moj sen,

zavem se,

da prevzel me je

ljubezenski orkan.

Okrog mene sama zelenjava,

a očara me njena postava,

medtem ko izbiram si sir,

ona v meni dela nemir,

tako zagledan,

da še na lep dan, ko sije sonce,

jaz raje v Šparu izbiram lonce.

Tale prodajalka

moja je zmagovalka,

naslednjič, ko bom kupil novo brisačo,

povabil jo bom na pijačo,

ker, ko polni ona police,

jaz razmišljam, kako bi jo dal v lisice.

Čezmejno krhka globina,

skrivnostno nežna,

preveč znana ji je življenjska bolečina,

pa nesramna, laganje, to jo celi,

ubogega otroka,

ki igra – kakšna drama,

kraljica Instagrama,

še ena lepa, zlomljena,

ki zanika situacije in čustva,

zanika ves optimizem,

smeha sploh ne pozna več,

pa spet je zmedena

zaradi družinskega sovraštva,

prezira,

pa ful rada pozira,

njene misli pa

pingpong nevarnih idej,

sploh ne ve, kaj dela,

sam pošteno me je izžela,

pa kaj je to,

ta komercialen strah resnosti,

da vsak spizdi, ko gre zares,

isto obljubi,

se ustraši,

s hudičem spajdaši

in spizdi.

Ne da se ti in ti je vseeno,

življenje postaja prazno in zatemnjeno,

utapljaš se v svojem značaju,

ko lažno uživaš v zmedenem raju,

osnova polna je dolgočasja,

v glavi manjka moralnega soglasja,

ko čustva počasi izgubljajo pomen,

prizadeti nekoga, to je glavni namen,

ne zdiš se več živa,

zgleda, kot da počasi umiraš.

To je moja mami,

poslovna ženska, v belem BMW-ju,

ona je

profi kuharca, že davno ne več nula,

včasih pa še vedno taka mula

in se joka, ko čebula,

supermami, kr tako ji pravim,

po navadi se pizdi,

če čisto vse zapravim,

pa res je super,

ko me hodi iskat po zabavah

in je z mano v vseh težavah,

moja mami je

in vedno bo

bistvo in izhodišče,

glavni zobnik naše družine,

je temelj, da vsi še stojimo,

da se imamo radi in se smejimo.

Neka igra je zagotovo obstajala,

med nama

ker ni bilo nič takega, na kar bi bil ponosen,

med nama,

nisi bila posodobitev,

to je ta končna ugotovitev.

Pa kdo je pravzaprav igral,

med nama,

prazne besede, prazne obljube,

med nama,

pa lahko igraš,

dolgočasna zguba,

lahko igraš

nezavedanje moje vrednosti,

lahko igraš

ljubezenski mraz,

zmagam pa vedno jaz.

Narobe sem živel,

da te nisem imel,

pa kam sem gledal,

da sem te lahko spregledal,

vsa ta leta butastih izkušenj

sem živel v iskanju tebe,

da sva lahko sedaj celota,

da me lahko sedaj obdaja ta lepota,

žalost se samo skrije

od te ljubezenske eksplozije,

tako daleč, pa tako blizu,

tako nedostopna, pa vseeno moja,

rešiteljica mojega obstoja.

Spet enake misli,

da se tvoj svet lahko premisli,

da končno spregleda

in v njeni glavi neha biti zmeda,

pa kaj si ti?

Odpiralec oči?

Pa tudi to včasih ni še nič,

še sama govori, da ni nujno

imeti odprte oči in gledati,

včasih moraš imeti odprto srce

in čutiti

in ti ga imaš,

ona pa ne,

srcozlom.

Nekdo ali nekaj

popolnega,

popelje me onkraj,

na revolucionarni sprehod,

gledati sončni zahod,

neomejenih trenutkov,

nerazložljivih občutkov.

Ne obstaja,

kaj?

Spijem čaj,

nič jasno,

včeraj je vse zajemalo celoto,

zdaj vse dolgočasno,

žarki navdušenja so naredili temo,

žalost ni naredilo izjemo.

Izgubljen je trenutek,

da lahko drugi vidijo samo osnutek,

in kaj dobimo?

Lažen občutek,

delajo se fotke v kopalkah,

kopa se v denarju in znamkah,

pa tudi, če nismo veseli,

bog ne daj, da bi izviseli,

nujno naj se pokaže,

da polne so garaže,

nujno naj se zlaže,

da mar nam je za ljudi in naravo,

ko pa imamo v mislih samo to jebeno objavo.

Nimam pojma, kaj se dogaja,

in ne vem, kaj se bo zgodilo,

že, ko se je malo ohladilo,

neko dekle spet me je poljubilo,

jebemti,

spet me je s čustvi polilo,

pa ja,

mogoče je to spet ena velika napaka,

pa vseeno, naj realnost malo počaka,

novo poletje, druga zgodba,

drug obraz, nova pogodba.

Super,

še ena, ki je v oblakih,

enkratno,

še ena, ki ne vidi sebi enakih,

ma ja valda,

spet me je obrnila,

jupi,

v velikem loku se me je izognila,

lepo,

že z nekom drugim se smeji,

še lepše,

z njim tudi leži,

z njim spi,

zato moja duša trpi

in se joče,

sledijo solze v potokih,

ko že pride mimo druga,

sem že na Kanarskih otokih,

v mislih seveda,

ker me tudi ta spregleda,

hja,

mogoče bom pa mogu mal obrnt

in se na kakga fanta mogu bom zvrnt.

Rade bi bile komercialne

in igrajo se nedolžne,

medtem na vsakem stranišču

vlečejo,

dolžine lažne.

Hladnost in neizprosnost

nimata meja,

zapravljajo očkove denarce,

ko sedijo na vrhu ego muzeja,

in padejo dol,

ko Billie Eilish

zadene stol.

Menda bi bilo možno,

nobenega zaključka,

življenje otožno,

v zraku lete planovi moji,

trenutno so tam gor sami zastoji,

vse čaka,

da nekaj se premakne,

mogoče dočaka,

da kaj pade iz zraka.

Kje so brez dvoma, gotovo, definitivno?

Kolektivno se obnašajo zares pasivno,

tisoč milj

loči en sam cilj,

duša joče,

hoče

uspeh?

Mogoče.

Laži, ki letijo iz umazanih ust,

maske prisotne, tudi če ni pust,

prevare, ki jih počnejo zgube,

dajejo ti prazne poljube,

prazne obljube,

polfrendi, polsestre, polbrati,

nič ne zamenja prave krvi,

pa še ta včasih zataji.

Kot delfini,

ji je dejal, ko sta se ljubila ob mesečini,

za vedno

kot mleko

je že šel po drugo v diskoteko.

Ko vanjo se zagledaš,

se vprašaš, kako danes rad bi, da izgledaš,

večna dilema neskončnih kombinacij,

daje ti glavobole, večje kot kup matematičnih operacij,

želimo si raznolikosti, vendar

vedno silimo v podobnost,

toliko damo nase,

da pozabimo, da tisto, kar šteje,

je to, kar daš vase.

Naveličam se tega zraka

pa tega, kar se v kozarce pretaka,

včasih se naveličam vseh teh glasov

pa življenjskih procesov,

tudi se zgodi, da naveličam se hoditi,

pa pozabim, kam sem namenjen iti,

ampak to zato, ker se nisem nikoli

naveličal biti ljubljen in ljubiti.

Zadnje minute

gledanja v oči,

zadnji metri,

zadnji objem,

zadnji trenutki,

zadnji pogled,

zadnja postaja,

tukaj izstopim,

ona gre dalje

živeti svoje sanje,

jaz pa domov,

v teden brez njenih objemov.

Moje telo gori, ko zraven tvojega leži,

moj jezik tvojega se opleta,

na polički zraven postelje te že čaka

ravno prav začinjena topla omleta,

jezika se igrata ti loviš,

ta trenutek z mano si deliš,

a midva se ne deliva, sva eno,

izvajava neutešeno, potešeno,

še zorjeno sceno,

čustva postajajo viskozna,

znanja so že virtuozna,

ko sva se midva godila,

se omleta je shladila,

ampak si me ti nagradila,

v sončni vzhod jezdila,

ko pogledam pordelost ličnic,

viskoznost odprtinic, napetost blazinic,

že vidim prihajajočo se kulminacijo,

takrat začenjam verjeti v reinkarnacijo,

imaš izjemno intonacijo,

ki vodi me v dominacijo.

Občutki samote se porazgubijo,

ko moje oči s tvojimi se dobijo,

moje misli tvoj nasmeh si lastijo,

to, kar iščejo, tudi dobijo.

Razdejanje v srcu si mi naredila,

mojim heckom se čudila,

mi srečo nazaj povrnila,

poljube vame ustrelila.

Tisto, kar je bilo mrtvo, je sedaj oživelo,

zaradi tebe spet zacvetelo,

ker dolgo sva gledala v enako luno,

v tisto, ki zdaj sije, zdaj bije, za najino življenje presrečno.

Svetlejši lasje, ki na zemlji podirajo drevesje,

v meni čustveno ravnovesje, blag obraz,

ki žanje aplavz in je moj življenjski smerokaz.

Ne potrebujem obraza, v katerem se izgubim, ampak takšnega, v katerem se najdem, k njemu prisedem, obljubim najlepši večer, ki se nikoli ne neha.

So mi ta usta res usojena?

Tako poudarjena, ognjena,

so ta usta res z mano zasvojena?

Meni neomejena, meni pogojena,

ta usta, ki se meni smejijo,

ta usta, ki moja dopolnjujejo,

ta usta, ki me popeljejo v drugo dimenzijo,

ta usta, ki mojo srečo snujejo,

ta usta, ki jih nisem še nikoli čutil,

ta usta, ki sem jih le videl

in upal,

da bodo ta usta

kdaj upala moja.

Vse imaš,

dihaš,

vzgajaš,

uživaš,

lepe stvari prinašaš,

upaš,

delaš,

ustvarjaš,

rasteš,

v lepem času obstajaš,

zmagaš,

strela,

umreš,

fak.

Zvezde, ki jih odkrivajo oblaki,

blisk in kasneje grom,

povejo mi, da vse me čaka,

moja napaka,

da se vsega otresam.

Zakaj se izogibam finesam,

zakaj spet delam si utvare,

se bojim nove prevare?

Vse je odvisno od mene,

kako naj se spopadem,

brez energije, polno apatije.

Mislil sem, da sem začel z nule,

ampak že dohitel me je minus.

Ta petek naj bo Cirkus,

pol pa pali dalje, bližamo se medalji,

podali mi jo bodo sveti trije kralji.

Resnično najprej neznanca, neprepoznanca,

nakar že znanca, blažena kolega, iščoča izgubljenega galeba,

a kaj, ko kmalu zapadeš v prijateljstvo s posebnimi koristmi,

tukaj se igraš s strastmi, preizkušaš možnosti-zmožnosti,

omogočanje prepričanja, da ne boš več igral Erosa, je,

ko spet prebereš pogoje uporabe tega odnosa,

kaj potem? Spet iščeš galebe ali se ti preprosto jebe?

Vstopaš na križišče, ne greš ne levo ne desno in ne naprej,

obrneš se in greš nazaj, vprašaš se, kaj zdaj,

včasih naskakujoča se zajca, zdaj nazaj tujca.

Iz tvojih ust ni resnice,

dosti imam že tvoje beznice.

Kurčiš se name,

kot da jaz vzgajam tvoje vrane,

ki prinašajo breme in slabo vreme.

Dosti že imam tvoje travme,

povsod tvoje slabe reklame.

Vedno sem te branil,

s tem večinoma sam sebe ranil.

Morala bi biti novinar,

prihodnost ti je mrhovinar.

Oče besnijo, mati kričijo,

češ da je moje šolsko stanje, precejšnje sranje,

slabih ocen polno, na leto prelomno,

ko gledam v tablo, se počutim kot mehiški Pablo.

Hodim po praznih hodnikih, polnih ljudi,

pišem v zvezek, a vse, kar imam v glavi, je

en dober puranji zrezek,

v ušesih slišim Rastove glasove,

on točno ve, da primanjkuje mi zabave.

V razredu že kar tri leta traja

egocentrična, balkanska, improvizirana, špricana

tretja svetovna vojna,

testi nas grejejo pozimi v kaminu,

zdi se, da je šola neprestano v smrtonosnem plinu.

Na koncu se spet znajdem na polnih hodnikih praznih ljudi,

vsi me čudno gledajo, vsi me oblegajo,

a takrat, ko rabim pomoč, kar naenkrat vsi stopijo proč,

profesorji preklinjajo, ko teste po mizah razgrinjajo,

mi pa jočemo, ko koli po nas tolčejo.

Čakajoč, da izgineš za vedno,

dihajoč zadnje dihe,

nevedoč, kam te pot smrti popelje,

premišljajoč, ali se kdaj vrneš.

Jokajoč za starimi spomini,

tavajoč po prehojenih poteh življenja

sprašujoč po zadnjih odgovorih obstoja,

trepetajoč za bolečino tvoje smrti.

Smejoč v neumnost bitja sveta,

verujoč v bolje vekomaj,

rastoč z ljubljenimi, ki sijejo,

zmagujoč za dosego neomejenosti.

Ugasnilo je življenje nekoga,

ki ga nisem poznal,

nekoga, ki ga tudi svet še ni spoznal,

tako, kot bi ga moral.

Kaj je narobe z življenjem,

da nas pripravi do tega,

da izberemo odločitev,

kjer se na koncu res vprašamo,

je smrt rešitev?

Predvideno maščevanje,

a v tvoji napaki,

zopet pred tabo s par koraki.

Ko si mislila, da so stvari končane,

se je igra igrala dalje.

Ne gre ti z manipulacijo,

probaj raje meditacijo.

Vedno boš ista,

povsod ravna, kot sprehajalna pista.

Ko nekoga pozdraviš,

se mu nasmeješ,

a te njegove oči samo potemnijo,

ustnice pa ostanejo nepremične.

Ko nekomu vsakodnevno podarjaš svoje srce,

on pa ga nekega dne zavrne.

Ko si v vseh stvareh, ki jih ljubiš,

stoprocentno predan,

a nikoli prepoznan.

Ko so tvoje misli polne srečnih trenutkov,

ki nikoli niso obstajali.

Ko se ti vsaka vrata v nove priložnosti

zapro pred nosom.

In ko nobena tvoja želja ni uresničena.

Ampak ti

vsakega naslednjega pozdraviš,

vzameš srce nazaj

in počakaš na nekoga, ki ga je vreden.

Se zadovoljiš z izkušnjo

in tvoja predanost se ne zmanjša niti za en procent,

ko se tvoje misli ne zapolnijo z nesrečnimi dogodki,

ki so se ti zgodili,

in ko brcneš ta prekleta vrata

in uresničiš neuresničeno.

Vse, kar sva nekoč videla,

je sedaj nevidno.

Vse, kar sva nekoč verjela,

je sedaj pozabljeno.

Vse, kar sva nekoč gradila,

je sedaj razbito.

Vse, kar je bilo nekoč srečno,

sedaj trpi.

Vse, kar je nekoč živelo,

je sedaj mrtvo.

Mrtva je najina ljubezen.

Izgubil sem se, čustva ohromil,

tudi ti si se izgubila, misli preselila,

se bova kdaj zopet srečala

in si ljubezen izpovedala?

Verjetno ne.

(pička ti materina)

Kako sem prišel sem,

v brezkončni prostor,

kjer so navodila za vsakega posameznika

napisana nazaj.

Sem tam, kjer še led gori,

kjer se pleše in pije s hudičem.

Dvigala peljejo le dol,

večja kot je nižina,

večja je sovražna milina.

Pozdrav je udarec,

odzdrav je pištola, bum.

Padeš pod vulkan v jami in bežiš,

bežiš pred vročo lavo, srečaš direktorja hudiča,

pomahaš, tečeš dalje, se usedeš na kolo.

Kolo je v ognju,

tla so v ognju,

lovi te lava,

saj si vendarle v peklu.

Ampak moram priznati,

tu je veliko boljše, kot v tvoji bližini.

Tisti, ki zares obvlada,

lahko nariše bele ravnine kjerkoli,

le karto in votlo palico potrebuje,

da vstopi v to ekstazo,

potem pa lahko doživi visoke hitrosti

ter neopredeljene norosti,

a, če prej zapiha,

lahko skupaj s tvojo robo

razpiha še vse ostale norjake,

ki še kar tolčejo po vratih

tega čudnega prostora,

kjer se smuča tako poleti kot pozimi.

Tvoja vloga igralca

ter moja vloga gledalca

prikažeta, da je nastala drama,

ena sama galama.

Sem mogoče v gledališču?

Ne, samo sedim na stranišču,

berem tvoja sporočila

in se zraven držim,

kot da bi gledal večerna poročila.

Ti misliš, da me obračaš,

a dejansko s tem samo sebe prevračaš.

Na začetku sem bil jaz,

trenutno sva midva,

upam, da bomo nekoč mi.

Zakaj mi lažeš, zakaj srce mi kradeš,

zakaj najprej si, a na koncu te ni?

Zakaj jaz vedno nekaj pričakujem,

a na koncu vedno nazadujem.

Očitno si srečna, če si name tečna.

Upam, da ne boš imela nič proti,

ko bo tvoja mami z mano v pohoti.